Grossglockner - Veliki klek 3798 m

Pustila sem se prepričati. Ponovno sem se odpravila v gore. Ko sem slišala predlog nisem zavrnila. Zakaj? Ker se je globoko v meni prebudila tista želja po novem izzivu. Hotela sem preizkusiti sama sebe – zmorem, ali ne zmorem? Kako drugače bi to ugotovila, kot da bi se strinjala in se podala novemu izzivu naravnost naproti? V dveh dneh sem dosegla 3798 metrov nadmorske višine, izkusila ostri veter na vrhu Avstrijskega velikana in celo skakala preko ledeniških razpok. Se je splačalo? Seveda. Bi to ponovila? Dvomim, a sama pri sebi vem, da je takšno preizkušanje svojih meja in razširjanje obzorij vsekakor pomembno za vsakega posameznika.

Grossglockner_alpguide

Hiking prvega dneva se je začel s težkima nahrbtnikoma, dodatno napolnjenima s spalnima vrečama in ležalkama, ker sva bila z očetom prepričana, da bova spala zunaj. Dan pred odpravo so nama namreč povedali, da v koči prostora več ni. Pot je bila precej kratka, teren ne preveč zahteven, tako da sva se do koče na 2804 metrih primajala že po treh urah. Ko sva si naročila čaj in sem zadovoljno ugotovila, da imajo WiFi, je do mene prišla tudi novica, da sva spalne pripomočke nosila zaman. Imeli so prosta ležišča.

Grossglockner_alpguide

Drugo jutro sva začela že zelo zgodaj. Celo noč sem se trudila, a nisem skoraj niti zatisnila očesa, nato pa sem bila iz postelje vržena že ob pol petih zjutraj. Kje je tu pravica? Sicer pa tako vem, da ima v gorah vse svoj namen. Če sva bila zgodnja, sva se izognila gneči, poleg tega pa so tudi ledeniki zjutraj trši in lažje prehodni. Kakorkoli, odpravila sva se na pot do vznožja gore, ko sonce še ni niti pokukalo izza vršacev. Moram priznati, da me je ledenik, ki sva ga prečila takrat kar precej očaral. Ledena površina, ki se lesketa, ko prvi žarki jutranjega sonca končno sežejo po njej. Pa razpoke. Velike, temne odprtine, ki jim ne moreš videti dna in te kar vabijo v svoje skrivnostne globine. 

Grossglockner_alpguide

Nato sva plezala. Moj oče se je premišljeno in zagotovo izkušeno podajal naprej po razpokah in skalnih policah, jaz pa sem mu nato po vrvi sledila. Moram priznati, da početi to ni preveč naporno, a plezanje nad 3500 metrov nadmorske višine pa lahko stvari rahlo oteži. Nisem dobila višinske bolezni, a višje ko sva se podajala, bolj sem čutila topo bolečino v glavi in začudeno ugotavljala, da se moram pogosteje ustavljati. Ne razumite me narobe, namreč z ne preveč počasnejšim tempom sem nadaljevala vse do vrha, nisem se počutila zelo slabo, ali popolnoma na koncu z močmi. Le ugotavljala sem, da se počutim … drugače. 

Ko sva končno prispela na vrh, sva prijazne Čehe prosila za fotografijo in seveda ponosno pozirala pred križem, ki tega označuje. Kasneje, mi je mama priznala, da semna fotografiji izgledala utrujena. Tega res ne smem zanikati, a bila sem ponosna sama nase. Ponosna, da sem sposobna splezati na najvišji vrh Avstrije. 

Grossglockner_alpguide

Sledil je spust, za katerega bi rekla, da se mi je zdel hujši kot vzpon. Saj veste, tisti grozni občutek, ko misliš, da si že skoraj tam, a te čaka še dooolga pot. Malo sem se spotikala po naslednjem ledeniku, ki se je zaradi sonca že zmehčal, a sem se kmalu navadila, da se mi je uspelo drsati v dolino. Še nekaj ur, na koncu pa še samo 2 kilometra, ki sta se vlekla v neskončnost. Ne vem , če me je do konca gnalo vedenje, da sem osvojila 3798 metrov in tega ne more nihče zanikati, ali le velika želja, da bi že prispela na konec. Kakorkoli, prispela sem. In zdaj sedim v svoji sobi, pišem tale članek in razmišljam, da so bili moji prijatelji najbrž v času, ko sem plezala na 3,8 tisočak prilepljeni za računalnike, ali zleknjeni pred televizijo. No, jim bom imela vsaj kaj razburljivega za povedati. 

Katarina Tič