Odločitev, kam se bomo odpravili na spomladansko plezanje, je padla še preden sem odšel v Chamonix. Malta, majhen mediteranski otok z dobrimi 300.000 km2 površine in okoli 400.000 prebivalci. Med spuščanjem letala smo v zelenju na otoku zaman iskali kakšen večji kos skale in prvo vprašanje ob pristanku je bilo: “Kje bomo tukaj plezali?”
Nastanjeni smo bili v prostorni priobalni hiši, kakšnih 15km oddaljeni od glavnega mesta, Vallette. V desetih dneh smo z najetim Renaultom 5 (cena za 10 dni najema 200 evrov). Obiskali smo večino pomembnejših plezališč in ugotovili, da ima Malta več kot dovolj večjih in manjših sten z dobro skalo. Prevladujejo previsni klifi ob morju in nekaj kraških lukenj v notranjosti. Tako naprimer sektor Il-Latinia, kjer je večina smeri vsaj tako previsnih kot so visoke. Ocene smeri so prej podcenjene kot previsoke, vidi se, da je bil pri opremljanju v veliki meri prisoten stari maček Stevie Haston. Vsekakor smo preplezali kar nekaj lepih in težkih linij, vse tja do 8a. Ob večerih smo si hrano pripravljali sami, saj je bila ribarnica v bližini našega bivališča dobro založena s svežimi ribami; med drugim je bila na jedilniku tudi mečarica.
Dva prosta dneva smo izkoristili za turistična potepanja po otoku, ki je dobesedno posejan s cerkvami, gradovi, utrdbami in seveda obiskali tudi znano četrt St. Julian’s v bolj poznih večernih urah. Malta je vsekakor vredna tudi plezalnega obiska.
Milan Romih
